Še danes se sprašujem, kako je bilo to mogoče, da se je oporoka tako spremenila, da sem na koncu izbubil vse, kar je na začetku pripadalo meni. Zakaj? Kako pogosto se spomnim te hiše, od dedka in babice, vsakega kota, kljuke, omare, mize, kuhinje. Čisto vse se spominjam, ker sem celo otroštvo preživel pri njiju. Onadva sta mi dala to starševsko ljubezen, ki bi jo morala dati starša, a mi je nista dala, na koncu pa sta mi starša vzela še to. Da ni že dovolj boleče, da nimam več dedka in babice, vsak dan ju pogrešam, sedaj nimam niti več njihove hiše, ki je pripadala meni. 

Pridejo dnevi, ko si rečem, da je moralo biti tako, potem pa, ko malo bolj pomislim vem, da ni bilo pravično tako, da si je nekdo prilastil nekaj, kar ni bilo namenjeno njemu. Kako je lahko človek takšen? Nima čisto nič slabe vesti? Kako lahko takšen človek pogleda meni v oči? Že tako sta mi stara starša dala starševsko potrebno ljubezen, ki bi jo morala starša in sta me s tem zaznamovala, sedaj pa sta mi ukradla še to. To edino vez, ki sem še imel z njima, hiše ne bi nikoli prodal, če bi jo podedoval jaz. Sam vseeno mislim, da ta človek, ki je meni vzel ta zaklad v duši to ve in samo vprašanje časa, kdaj ga bo zlomilo, ker ga bo, ker ga mora, saj je naredil krivico večim ljudem, meni, mojim otrokom, mojemu možu, dedku in babici. Tukaj nisem samo jaz. Te hiše ne bom nikoli pozabil, bila je moje zatočišče, moja ljubezen, varnost, toplina. 

Žal sem ob njo, boli a moram naprej, nimam pa slabe vesti, nekdo drug pa jo ima in mislim, da je tako živeti še težje. Življenje teče dalje, hiše ni več, tega se zavedam in grem naprej.