Kot otrok sem se vedno zelo rad družil z očetom, ko se je pripravljal za lov. Bil je namreč lovec, kar je posledično kot otroka začelo zanimati tudi mene. Tako se prav spomnim, kako sem ga opazoval, ko si je pripravljal vso opremo ali pa jo čistil. Pri tem sem mu namreč zelo rad pomagal, saj mi je bilo čisto vse precej zanimivo. Najbolj pa sem užival, ko sva se čez dan odpravila na kakšen pohod skozi gozd. Tedaj mi je velikokrat razlagal kakšne zgodbe iz lova in mi kazal različne reči po gozdu. Tako sem bil nad tem res celotno otroštvo zelo navdušen.

Najbolj pa se mi je v spomin vtisnilo, ko sva skupaj postavljala prav posebne lovske kamere. Te kamere so bile posebne, ker je to bila termovizija. Torej kamere niso bile kar neke klasične, temveč so imele poseben način, imenovan termovizija, ki je omogočal, da so lahko zajele slike tudi ponoči. To mi je bilo kot otroku precej fascinantno, saj se ni sprožila nobena bliskavica ali kaj podobnega. Danes razumem, da je to delovalo tako, da je kamera zaznavala toploto. Različni toplotni viri so bili zaznani drugače. Zato je bila na primer okolica, ki je bila ponoči hladna, obarvana z modrimi toni, kakšna žival, ki je bila veliko bolj topla, pa se je obarvala z rdečimi in oranžnimi barvami. Na ta način si lahko videl res natančne izrise živali.

Tedaj sva z očetom včasih skupaj gledala, kaj vse je termovizija čez noč zajela, kar je bilo res zanimivo za videti. Na ta način si lahko točno videl, katere živali se skrivajo v gozdu in na katerih mestih se najpogosteje zadržujejo. To je očetu tudi pomagalo, da je lahko imel dober pregled nad svojim gozdom, kar je koristilo pri lovu.