Že praktično odkar pomnim, je košarka eden izmed mojih najljubših športov, pravzaprav brez konkurence. Že kot otrok sem se namreč zelo rad odpravljal na igrišče in malo metal na koš, tudi če sem bil sam. Velikokrat pa sem moral v tistih letih zapustiti igrišče, saj so prišli starejši fantje, ki so igrali rekreacijo in so potrebovali oba koša. Takrat se nisem odpravil domov, temveč sem sedel ob igrišču in gledal, kako igrajo. To mi je bilo zelo zanimivo in vedno sem si želel, da bi lahko nekega dne tudi sam igral z njimi. To je bila res velika želja, saj sem si želel igrati z ljudmi, ki ta šport zelo dobro igrajo.

Moja ljubezen do košarke pa se je začela, ko mi je oče podaril prav posebno rojstnodnevno darilo. Vedno sem mu “težil”, da si želim imeti doma en koš, na katerega bi lahko metal žogo. Tako me je za rojstni dan res čakala koš tabla. Ta je bila samostoječa, zato sem jo lahko povsem enostavno postavil na domačem dvorišču. Tedaj mi je ta koš tabla res dobro služila, saj sem nanjo metal skoraj vsak dan svojega otroštva. Praktično celotne popoldneve sem preživljal na dvorišču in metal na koš. Z leti mi je košarka šla čedalje bolje, tako da sem se lahko kasneje pridružil tistim starejšim fantom in z njimi igral košarko. Takrat se je moja ljubezen do te igre le še povečala, saj sem lahko končno igral z več ljudmi in na dva koša.

Danes je košarka še vedno velik del mojega življenja, čeprav sem starejši. Še danes ne morem verjeti, da je vse to začela tista koš tabla, ki mi jo je podaril oče.