Hči se je rodila lani januarja, s carskim rezom. Okrevanje je bilo počasnejše, kot sem pričakovala, in prve tedne sem komaj hodila po stanovanju. Ko me je ginekologinja po šestih tednih pregledala, mi je rekla, da lahko počasi začnem z gibanjem, in predlagala, da bi mi sobno kolo doma olajšalo začetek.

Pojasnila je, da je kolesarjenje nežno do trebušnih mišic in medeničnega dna, ker ni udarcev kot pri teku. Pomembno pa je, da začnem z nizkim uporom in poslušam telo. Dodala je, da je sobno kolo za mlade mamice praktično, ker lahko vadijo, ko otrok spi.

Mož je na spletu našel rabljeno sobno kolo za 180 Eur. Bilo je skoraj novo, saj ga prejšnja lastnica ni nikoli zares uporabljala. Postavila sva ga v kot spalnice, ob otroško posteljico.

Prvi teden je moje sobno kolo delalo le deset minut na dan, z najmanjšim uporom. Vsak drugi dan sem dodala minuto. Hči je pogosto spala ob meni, jaz pa sem počasi vrtela pedala in poslušala njeno dihanje. Tisti trenutki so bili edini, ko je bilo sobno kolo zame več kot naprava, saj mi je dalo občutek, da nekaj delam zase.

Po treh mesecih sem kolesarila pol ure, štirikrat na teden. Spet sem lahko brez težav nosila otroka v nosilki na sprehodih in v trgovino. Patronažna sestra je ob obisku opazila, da imam več energije, in vprašala, kaj delam drugače.

Ob kolesu sem dobila tudi nekaj miru. Ko je otrok jokal ponoči in sem bila utrujena, mi je sobno kolo naslednje jutro pomagalo, da sem se zbudila. Mož pravi, da je to bil najcenejši terapevt, kar jih je kdaj srečal.

Danes, leto pozneje, hči že shodi in se oklepa pedalov, ko kolesarim. Kmalu se bom vrnila v službo in priznam, da bom te jutranje minute pogrešala. Naše sobno kolo bo ostalo v spalnici kot opomnik na prve mesece, ko sva se z njo obe učili, kako znova najti ritem.