Ko je prišel sin iz šole, je povedal, da so se v šoli pogovarjali o jadranju. V tem šolskem letu se lahko vpišejo v tečaj jadranja, tisti , ki si to želijo. Razmišljal je, če bi mu bilo to zanimivo. Nikoli se namreč nismo z njim na jadrnici, da bi sploh čutil, kako poteka jadranje.

Z možem sva se pogledala in si rekla, da bi mu mogoče lahko res približala jadranje, saj na koncu živimo ob morju in je dobro, da fant to zna in razume. Midva namreč nisva bila navdušena za plovilo, rada sva se pa klub temu peljala s kakšno barko. Mož se je takoj spomnil na sodelavca, ki mu je že večkrat ponudil, da bi šli z njimi na jadranje. Tokrat ga je vprašal, če še vedno velja njegova ponudba. Že takoj naslednji vikend smo se odpravili na jadranje. Možev sodelavec nas je s svojo družino že čakal na pomolu n jadrnici. Počasi smo se eden po eden vkrcali na jadrnico in sodelavec je počasi izplul na odprto morje. Pri tem mu je pomagal motor. Sin je opazoval ves potek in vprašal zakaj jadra niso spuščena. Sodelavec mu je povedal, da v tem trenutku še ni pravega vetra in , ko bomo zunaj obrnjeni v smeri vetra, jih bo spustil. In res smo prišli na odprto. Sodelavec je dvignil jadra, ki so se prilagodila vetru in jadrnica je pričela drseti. Motor je ugasnil in slišal se je samo pišč jader in vetra. Tudi meni je bila to zelo zanimiva izkušnja.

Zavladala je posebna tišina in to je bil res pravi trenutek sproščanja. Ko smo prišli do kraja, primernega za kopanje, smo se ustavili. Sodelavec je spustil jadra, rekoč, da kadar se jih ne potrebuje, se spustijo, da se ne po nepotrebnem izpostavljajo soncu. S tem se tudi podaljša njihova življenjska doba. Sicer pa morajo biti jadra narejena iz kakovostnega platna, ki imajo tudi zaščito pred UV žarki, da so bolj obstojna. Sin se je zelo navdušil in rekel, da se bo vpisal v tečaj jadranja.