Življenje urejeno. Zdravo in pestro. Ta klic Bojana me ni nič vrgel iz tira. Bolj me je presenetil in pa odvrtel film preteklosti. Tako sva nekaj minut klepetala, več mu niso dovolili. Še bo poklical je rekel. Sonce je vzhajalo in zahajalo. Klica pa ni bilo. Čez kakšen mesec pa spet. Tokrat so mu dovolili klepetati celih petnajst minut. Vpraša me, če bi hotel obiskati. Brez razmišljanja privolim. Saj če prijatelj potrebuje pomoč, brez razmišljanja pomagam.

Dogovoriva se za datum obiska. Pa stvar le ni tako preprosta. Mora me dati na listo obiskov. Za to potrebuje kar nekaj mojih podatkov in potrdil. Naslednji dan se odpravim v lov na potrdila. Dobim jih na treh različnih ustanovah, vsaka na svojem koncu mesta. Pa nič hudega. Jezi me edino, ker v času informatike in računalništva moram fizično hodit od okenca do okenca, da pridobim potrebna dovoljenja za obisk prijatelja. To bo moj prvi obisk na takšnem mestu; pravzaprav za prvi obisk ustanove za prevzgojo v Sloveniji. Daje me radovednost. Ali bo tako kot je to prikazano v filmih ali bo kako drugače. Vznemirjen parkiram na prostoru, ki mi ga določijo. Potem pa peš slab kilometer do vratarnice. Točen moram biti, saj imam odmerjen čas za obisk. Točno ob uri stopim skozi vrata. Kdo in h komu me uniformiranec z trdim glasom vpraša. Povem in mu pod nos podam potrebna potrdila.

V škatlico na pultu sem moral odložiti vse kovinske predmete in mobilni telefon. Začuda so mi pustili kovinski vžigalnik. Skozi nekakšen obok stopim na drugo stran. Prižge se zelena lučka in vrata se odprejo, kjer me čaka druga oseba in me popelje v velik prosto podoben jedilnici. Mize in stoli nesimetrično razporejeni po prostoru, v kotu pa točilni pult. Sedem za prazno mizo v kotu in čakam. Nič kaj podobnosti s prizori iz filmov. Tako grozno, tako resnično je tukaj. Nič smeha, nič prijaznosti.